JURČEK, JESENSKI GOBAN, SMREKOVEC, Bolétus edúlis

ZNAČILNOST: spoznamo ga po vlažnem, lepljivem klobučku, včasih je precej temno rjav,
tako da je tudi meso pod kožico klobuka rdečkasto rjavo obarvano, redko pa je površina povsem gladka.
KLOBUK: 5-25 cm, polkrožen, izbočen, ko se zravna, postane blazinast, rahlo gubast,
bolj ali manj rjav, na obrobju svetlejši, vedno vlažen, lepljiv, pri starih primerkih je koža lupljiva.
RASTIÅ ČE: pod listavci in iglavci, posamično ali v skupinah, poleti, največ pa jeseni, pogosto.
Čas rasti: -VI-VII-VIII-IX-X-
UPORABNOST: užitna, odlična, vsestranska goba, primerna tudi za sušenje.

Kadar ima temno rjav klobuk, ga nekateri zamenjajo za ajdovčka ali črnega gobana (Boletus aereus), ki pa ni nikoli masten ali lepljiv, pač pa ima žametasto, poprhnjeno površino klobuka.
Za pravilno določitev ni pomembna barva, temveč površina klobuka in druge podrobnosti.
Med gobami z belo trosovnico nekateri avtorji razlikujejo več različkov ali pa celo novih vrst, ki pa se razlikujejo kvečjemu po barvi, rastišču in po nepomembnih malenkostih, ne pa po okusu. Tak je tudi rumeni različek jesenskega gobana (Boletus edulis var. clavipes), ki raste pod smrekami, poleg rumene barve na klobuku pa ima bolj betičast bet.

ORJAŠKI DEŽNIK, MARELA, Macrolepióta procéra
ZNAČILNOST: med podobno velikimi dežniki ga spoznamo po rjavo marogastem betu in po mesu,
ki na ranjenih mestih ne rdeči, je pa tudi največji med dežniki in od tod ime orjaški.
KLOBUK: 10-26 cm, sprva jajčast, kmalu se polkrožno razširi, nato zravna, na temenu pa ostane topa,
rjava grba, ki je skoraj gladka, proti obrobju je pokrit z vse bolj redkimi, rjavimi kosmiči ali luskami,
podlaga je svetlejša, vlaknata, od roba pa visijo kratki ostanki veluma.
RASTIÅ ČE: raste v gozdovih, zlasti ob robovih v travi, na gozdnih travnikih, pogost, od sredine poletja pa vse do pozne jeseni.
Čas rasti: -VII-VIII-IX-X-XI-
UPORABNOST: pogojno užiten, surov je škodljiv. Pri nas je že v navadi, da ga cvremo z drobtinami na dunajski način,
žal se rad prepoji z maščobo. Kadar uživamo dežnike, ne pijmo alkohola!

Ker obstaja več podobnih užitnih vrst dežnikov, ki imajo stari trden premakljiv obroček na betu,
ni bojazni, da bi jih zamenjali s strupenimi gobami. Pri mušnicah obročka ne moremo premikati po betu, prej odpade.
Orjaškemu dežniku je zelo podoben beli dežnik (Macrolepiota prominens), s skoraj belo osnovo klobuka,
ki ga pokrivajo redke rjave luske, lističi pa postanejo sčasoma rožnate barve, s črnikasto ostrinko.
Pri nekaterih vrstah meso na zraku pordeči,
med njimi je tudi vrtni različek rdečečega dežnika (Macrolepiota rhacodes var. bohemica),
ki je edini strupeni dežnik pri nas, ima okroglo gomoljasto dnišče, uspeva pa tudi v rastlinjakih.

ZELENA MUŠNICA,Amaníta phalloídes
ZNAČILNOST: sprva kroglasta kepica, ovita v gladko, belo, kožasto lupino ali velum,
ki pri nadaljnji rasti na vrhu poči, iz razpoke pa se dvigne polkrožen klobuk na dolgem betu.
Na njem je pod lističi kožast obroček ali zastiralce, gomoljasto dnišče pa obdaja lupina.
KLOBUK: 5-15 cm, polkrožen, nato zravnan, na kraju z dvignjenim robom, vraščeno vlaknatega videza, bel,
zelenkast ali rumeno zelen, na robu svetlejši in gladkega videza. Zlahka ločljiv od beta.
RASTIÅ ČE: pod različnim drevjem, najraje pod hrasti in kostanji, od poletja do pozne jeseni, v skupinah in posamično.
Čas rasti: -VII-VIII-IX-X-
UPORABNOST: smrtno strupena. Potrebna je skrajna previdnost pri nabiranju golobic (Russula),
kukmakov (Agaricus), kolobarnic (Tricholoma) in drugih podobnih gob.
Pri Zeleni mušnici je pomembna kombinacija – lupina in obroček.