Strmina – društvo za pustolovske aktivnosti Maribor


Pred vami je zanimiv intervju z gospodom Borisom Strmškom – inštruktorjem športnega plezanja in hkrati alpinističnim inštruktorjem in planinskim vodnikom.

Društvene aktivnosti vodi skupaj s Tamaro Leskovar, ki je  prevzela organizacijski del, Boris pa bolj izvedbo tečajev.

 

na-vrhu-cima-grandecinque-torri-dolomiti
Kdaj je bilo ustanovljeno društvo Strmina in kdo je idejni vodja društva?
Društvo Strmina, uradno Društvo za pustolovske aktivnosti STRMINA je bilo ustanovljeno leta 2012. Ideja je bila že dolgo časa prisotna, ker je bilo v klasičnem planinskem društvu težko speljati številne ideje, ki zahtevajo predvsem hitro odločanje, sodelovanje ter biti ves čas v stiku z novostmi. Bilo je enostavno treba stopiti iz teh običajnih kalupov in ustvariti novo pot. Ker je prišla ideja z mojega »zeljnika« in ker me mnogi poznajo po vzdevku Strmina, tudi imena ni bilo težko najti. Sedaj nas je v društvu okoli 35. V prihodnjem letu se nam obeta, da bomo postali člani Planinske zveze Slovenije in bomo nato pričeli načrtno pridobivati nove člane.

Kaj pomeni beseda ferata?
Ferata je oznaka za zavarovano plezalno pot, izhaja pa iz italijanskega jezika. Takšne poti so bile prvotno narejene v časih prve svetovne vojne po Dolomitih in nekaterih predelih Alp, v novejših časih pa pomenijo predvsem zahtevne pristope na gorske vrhove, ki so zavarovani z jeklenico, klini, kovinskimi stopi, lestvami, visečimi mostovi in podobnimi tehničnimi pomagali. Pri nas smo besedo ferata uporabili za težje tovrstne poti, oziroma tako imenovane ekstremne športne ferate, ki se pojavljajo v zadnjih letih. Takšne poti zahtevajo nekoliko več moči, plezalnih sposobnosti in tudi poznavanje tehnik varovanja ter nekaterih vrvnih manevrov, kar je potrebno, če želimo, da so naši vzponi varni.

ferata-fallbach-1

Ferata Fallbach je ena najtežjih ferat na avstrijskem Koroškem in se nahaja ob najvišjem koroškem slapu. Foto Strmina.

ferata-fallbach-2

Ferata Fallbach v Avstriji ima oceno E, kar pomeni, da spada med najtežje tovrstne zavarovane poti. Foto Strmina.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s plezalno šolo?
S plezalno šolo smo se v društvu pričeli ukvarjati pred dvema letoma, čeprav imamo že veliko izkušenj tudi od prej. Intenzivneje pa načrtujemo tovrstne tečaje in aktivnosti v naslednjem letu. Ob tečajih načrtujemo tudi plezalne tabore ter kombinacijo več aktivnosti, kot na primer jadranje s plezanjem.

te%c2%a6zaji-feratanja-1222

Na tečajih spoznavajo udeleženci vozle in različno vrvno tehniko. Foto Strmina.

Kako organizirate tečaj plezanja? Ali ločite starejše tečajnike in mlajše? Ali so kakšne omejitve?
Tečaji plezanja so namenjeni vsem, ne glede na starost. Tečajnike bolj ločimo po njihovih sposobnostih ter predhodnih izkušnjah, vsekakor pa gre tukaj ves čas za medsebojno sodelovanje ter prenašanje izkušenj. Tečaji so organizirani kot več vikend taborov, na katerih spoznavamo različna plezališča, različne težavnostne smeri. Vedno pa je v ospredju prijetno druženje v naravi.

te%c2%a6zaji-feratanja-4

Na tečajih feratanja učimo tečajnike tako plezanja po sami skali, kot tudi pravilnega varovanja in uporabe jeklenice. Foto Strmina.

Koliko tečajev plezanja organizirate letno?
Za enkrat načrtujemo spomladanski tečaj in jesenski tečaj plezanja. Vendar gre za različne vrste plezanja, v osnovnem za plezanje krajših smeri, nadaljevanje pa je plezanje več raztežajnih smeri, kar pomeni, da se odpravljamo v nekoliko višje stene. Seveda je dodatna in v zadnjem času zelo popularna oblika tudi »feratanje«, oziroma plezanje po feratah, kar je nekaterim tudi dodatna motivacija, da se nato pobliže pričnejo spoznavati s skalnim plezanjem. Na naših tečajih feratanja vselej zagovarjamo idejo, da je treba po feratah prvenstveno plezati po skali, šele nato uporabljamo različna varovala za napredovanje.

ferata-fallbach-5nov2016-foto-strmina-68

Pri športnem plezanju je pomembno znanje pravilnega varovanja soplezalca, pri feratanju pa se je potrebno naučiti samovarovanja ter varnega napredovanja v steni. Foto Strmina.

Obstaja več težavnostnih stopenj plezanja in različne plezalne tehnike?
Težavnostne stopnje so tisto, kar loči posamezne smeri, če pogledam najbolj preprosto delitev. Težavnostna lestvica se giblje v tem trenutku od 1 do nekje 12, oziroma od I do XII. Osnovna lestvica mednarodne gorniške organizacije (UIAA) je podana v rimskih številkah. Veliko uporabljamo še francosko težavnostno lestvico, kjer gre za enako zadevo v nekoliko drugačnem zapisu. Recimo: VII. stopnja UIAA je 6b stopnja po francoski lestvici, VIII+ je enako 7a in podobno. Obstajajo različne težavnostne lestvice, vendar na koncu koncev je neka smer še vedno enako težka. V bistvu se težavnost veča z večanjem naklonine in manjšanjem velikosti oprimkov in njihovega števila. Torej bolj je stena navpična ali previsna, manjše ima oprimke in večja je razdalje med njimi, težja je smer. Potem pa gre tukaj še za različne vrste plezanja, oziroma tehnike. Plezanje razpok, oziroma poči, plezanje po ploščah čez gladke previse, previse s kapniki, potem so še zajede, kamini in ostale stenske oblike, ki vsaka zahteva posebno tehniko, s katero najlažje napredujemo v steni. Pomemben je tudi tip smeri. Lahko so vzdržljivostne, to se pravi, da so zmerno težke in je ta težavnost celotno dolžino smeri ali pa so smeri na moč, kjer v smeri izstopa težak detajl, ostalo je lažje. Ker je toliko različnih kombinacij vseh dejavnikov, jih je težko razdeliti v nekaj stavkih.

Plezanje v jugozahodni steni Štruce (2457 m)… Objavljeno  21. okt. 2015

Osnove treninga, varnost, poškodbe, varovanje pri plezanju?
Najboljši trening za plezanje je seveda plezanje samo. Bolj pogosto to počnemo, lažje (in težje) bomo plezali. Z našim napredovanjem pridemo do stopnje, kjer je težavnost plezanja že takšna, da potrebujemo dodatne treninge ter predvsem pripravo na plezanje, to je ogrevanje. Fitnes je ena od možnosti nadgrajevanja naši sposobnosti, druga pa so predvsem dvoranske plezalne stene in dober načrt treninga. Tukaj gre za kombinacijo vzdržljivosti in moči, vsaka pa zahteva svojevrsten trening. Od kvalitete treninga so odvisne tudi poškodbe. Bolj bomo trenirali in plezali z glavo, manjša bo možnost poškodb. Gre za načelo postopnosti in pot do uspehov naj bo raje nekoliko daljša in trdnejša, oziroma varnejša. Poleg fizičnih sposobnosti (moč, vzdržljivost, razteznost) je pomemben del plezanja tudi uporaba opreme in vrvne tehnike, kar ne smemo zanemariti in moramo ob tem biti vselej pozorni. Največ nesreč se zgodi zaradi površnosti pri varovanju. Padci pri plezanju so pogosti in večinoma nenevarni, vendar le v primeru, če smo dobro varovani.

Kako pripravite tečajnike na različna plezališča, različne tipe skal, da se znajdejo sami v plezališčih?
Že v samih programih je vselej narejena kombinacija plezanja v dvorani in v naravi. V dvoranah lahko spreminjamo plezalne smeri in obstaja veliko različnih možnosti, v naravi pa spreminjamo prizorišča, da tečajniki spoznavajo različne zvrsti skale in tudi različne tipe smeri. Apnenec je običajna skala pri nas in na Hrvaškem, vendar niso vsi apnenci enaki. Nekaj povsem drugega so nato magmatske kamnine, ki jih je pri nas manj. Najbolj pomembno, da začetniki najprej spoznajo svoje sposobnosti ter se naučijo pravilnega varovanja. Ko spoznajo v okviru katere težavnostne stopnje se lahko gibljejo, potem bodo tudi izbirali primerne smeri za plezanje. Večinoma so smeri podobnih težavnosti enako naporne v vseh plezališčih. Tako bi naj bilo tudi z različno skalo, vendar vsem ne leži enako apnenec in granit. Ne nazadnje pa je pomembno, da si začetniki znajo poiskati informacije, da znajo brati vodnike in da imajo sposobnost orientacije, da najdejo plezališča in primerne smeri.

Ali tečajnike vozite na izpopolnjevanje v druge države?
Ja, seveda obiščemo tudi tujino, saj imamo zelo blizu dobre plezalne centre v Italiji in na Hrvaškem, ne smemo pozabiti tudi na Avstrijo. Paklenica pri Zadru je pojem za plezanje in nudi odlične možnosti.

Istra in Kras pa sta nasploh enkratna kombinacija različnih možnosti, kjer lahko združimo plezanje po treh deželah. Vse bolj so v modi tudi različna plezalna potovanja, oziroma neke vrste plezalski dopusti. V Grčijo, Italijo, Francijo, Španijo in tudi na Tajsko se radi odpravljajo plezalci, da ne govorimo o plezalskih potepanjih po ZDA in še kje.

April 2011 – 17-članska ekipa AO Kozjak Maribor in še nekaj drugih alpinističnih odsekov ter planinskih društev se je povzpela peš in s smučmi na Gran Paradiso (4061 m), najvišji vrh Grajiških Alp nad dolino Aosta v Italiji. Lepo vreme in odlične razmere ter čudoviti razgledi na verigo Alp od Monte Rose do Mont Blanca in dalje do Dauphineje so nam popestrili prijetno turo.
Spoznavanje različnih plezalskih prizorišč, daje tudi vedno nove izkušnje, ki nam koristijo pri napredku. Ne nazadnje pa, kot ljubitelji narave, radi spoznavamo različne dežele in njihove naravne znamenitosti ter tudi druge kulture, kar nas vselej bogati.

Kaj vsebuje oprema tečajnika? Iz kakšnih materialov je najprimernejša za varno plezanje?
Osnovna plezalska oprema se vselej sestoji iz plezalnega pasu, vrvi, vponk, varovala in plezalnikov. Seveda na tečajih vrvi in ostalo opremo za varovanje zagotovimo mi, zelo hitro pa je treba imeti svoj plezalni pas in predvsem plezalnike, oziroma plezalne copate. Tudi vrečko z magnezijem, ki preprečuje drsenje, ter kakšne najlonske trakove in pomožne vrvice je treba dodati. Tečajniki morajo imeti tudi zaščitno čelado, ki se sicer v plezališčih manj uporablja, vendar je obvezna pri več raztežajnih smereh, seveda pa tudi pri feratanju, da ne govorimo o alpinizmu.

plezanje-33

Plezalni pas, vrv, čelada in vponke so osnovna oprema vsakega plezalca. Foto Strmina.

Kakšni so trendi v športnem plezanju?
Športno plezanje se je v zadnjem obdobju preselilo v dvorane, kar je marsikomu najlažje dosegljivo. Tudi tekmovanja se sedaj izključno odvijajo na umetnih plezalnih stenah, predvsem zaradi možnosti in dostopnosti. Sicer pa se je zelo razvilo balvaniranje, plezanje manjših skalnih tvorb – balvanov, kjer gre bolj za kratke plezalne probleme z le nekaj gibi, ki pa so običajno zelo težki. Tukaj pride do izraza moč. Še ena zelo atraktivna oblika športnega plezanja je tako imenovan DWS – Deep Water Solo ali plezanje brez varovanja nad (globoko) vodo. Plezamo, in ko ne zmoremo več, pademo v vodo, saj se ne varujemo z vrvjo in ostalo opremo. Potrebujemo samo plezalnike in pogum. Verjetno najbolj kraljevska smer športnega plezanja pa so proste ponovitve dolgih in zelo težkih več raztežajnih smeri. Če pa kombiniramo prosto plezanje z velikimi stenami v Alpah, Andih, Himalaji in drugod, kjer je zraven še velika nadmorska višina, gre za kombinacijo vseh plezalskih področij. Tukaj ne govorimo več o športnem plezanju, temveč o vrhunskem alpinizmu.

plezanje-66

Plezanje nudi veliko različnih oblik, vsem pa je skupno to, da gre za kreativen šport, ki se odvija predvsem v naravi ob dobri družbi. Foto Strmina.

Katere države so najbolj prepoznavne v plezanju?
Prepoznavnost je odvisna od tega, o katerem področju plezanja govorimo, vsekakor pa naši plezalci in plezalke igrajo vidno vlogo v svetovnem merilu. Če govorimo o športnem plezanju in svetovnem pokalu, tukaj ni dileme, da dekleta predstavljajo sam svetovni vrh. Dolgo smo se lahko veselili uspehov Mine Markovič, prej že Martine Čufar, Natalije Gros in Maje Vidmar. Sedaj je tukaj Janja Gambret in vrsta drugih deklet. Tudi fantje so ves čas blizu samega vrha. Je pa na tekmovalnem področju bolj odvisno od generacije in talentov, kot od tega, iz katere države kdo izvira. Recimo Korejci so zelo močni, tudi Japonska ima veliko odličnih tekmovalcev. Prej so bile bolj v ospredju evropske države, nato pa so s porastom dvoranskih plezalnih sten vsi dobili podobne možnosti za trening, kar je zaostrilo konkurenco in pomeni le napredek. Zanimivo, da imamo ob močnih reprezentancah, kot je na primer francoska, španska, avstrijska, italijanska…, vselej tudi vrhunske posameznike iz vzhodno evropskih držav. Občasno kdo izstopa tudi iz ZDA, vendar nekako niso toliko konkurenčni. Slovenija se je vsekakor zelo trdno zasidrala v svetovni športno plezalni vrh. Seveda pa smo tudi v alpinizmu v samem vrhu, saj se pojavljajo vedno znova mladi vrhunski plezalci, ki utirajo nove smeri v najtežjih stenah po različnih svetovnih gorstvih. To pa je tista nadgradnja, ko združimo športno plezanje in vse oblike alpinizma, o tem sem govoril prej.

Gospod Strmšek, imate dolgoletne plezalske izkušnje z vseh področij alpinizma in športnega plezanja. Preplezali ste že veliko plezalnih smeri, sten in vrhov v domačih in tujih gorstvih. Ali ste se kdaj znašli v steni, kjer vas je bilo pošteno strah in trenutno niste imeli rešitve za sestop ?
Strah? V težkih situacijah ne gre za pravi strah, temveč bolj za spoštovanje do gore in mrzlično iskanje rešitve, ki nas lahko pripelje iz težav. Mogoče je tukaj le strah, da se ne bomo prav odločili. S strahom smo večinoma že razčistili, ko smo se odločili za težak vzpon, za pustolovščino, kjer gremo izven varnih zavetij, ki smo jih vajeni v običajnem življenju. Nekoč nas je v znameniti granitni gori Fitz Roy v Patagoniji ujelo neurje. Bil sem z dvema ameriškima soplezalcema, Gregom in Stephenom. Obrniti smo morali tik pred vrhom in v vetru ter sneženju smo se spuščali nazaj čez steno. V bistvu smo se tudi nekoliko izgubili. Najprej se je spustil Greg, izginil je čez rob in nisva ga  več slišala. Dolgo se vrv ni sprostila. Čez kakšne pol ure se je spustil Stephen, in spet dolgo nič. Le veter je tulil okoli ušes in sneg je bodel po licih ter si utiral pot pod obleko. Končno sem se lahko spustil tudi jaz. Ko sem prišel čez rob, ju ni bilo videti. Spodaj gladka in navpična stena, le vrv izginja za rob, nekam proti desni. Ko sem se končno spustil po steni do roba, sem ju našel na majhni polički, do koder je segla vrv. Visela sta na enem klinu in nič kaj navdušena nista bila videti. Verjetno smo se izgubili v steni in nismo bili prav prepričani, kam se moramo spustiti. Potegnili smo vrv. Enega od koncev smo izpustili, da je zanihal stran od nas, drugega smo vlekli. Ustavil se je in ni šel več nikamor. Verjetno se je vozel, s katerim smo imeli zvezani dve vrvi skupaj, zataknil v razpoko. Konec vrvi smo držali v roki, drugi konec pa je opletal v vetru kakšnih dvajset metrov stran od nas. Pod nami je bila strma stena, čez katero se ne da brez vrvi. Nihče nam ni mogel pomagati, saj smo bili edini v steni. Tukaj ni reševalcev. Razmišljamo, vlečemo, zmrzujemo v vetru, preklinjamo… Greg se je odločil, da se bo povzpel po vrvi nazaj gor. Če se sprosti, bo sicer padel, toda tako bomo prišli vsaj do vrvi. Ne, ne moreva sprejeti te njegove žrtve. Predlagal sem, da si naredimo sistem za vlečenje vrvi z nogami. Mogoče bomo tako močnejši in če se bomo vsi trije uprli na vrv z nogami naenkrat, nam mogoče uspe. Nekajkrat smo poskusili, kar se je, na veliko olajšanje, vrv le sprostila, ko smo že skoraj obupali. Vzeli smo nekaj klinov, ki smo jih še imeli in se odločili, da bomo poiskali pravo pot. Počasi sem drsel skozi snežni metež in tipal čez pobeljeno steno. Ko sem bil na koncu vrvi, sem zabil klin in čakal. Klical sem soplezalca, čakal, visel v klinu. Zadremal sem, prekril me je sneg. Čez kakšno uro so me zdramili klici. Stephen je visel malo nad menoj na vrvi in me iskal v temi. Otresel sem se snega in veselo sva se pozdravila. Mislil je že, da sem padel čez steno. Zgoraj sta nekoliko zaspala od utrujenosti in nismo se slišali. Hitro je bil še Greg za nama. Naslednji spust me je pripeljal v široko zajedo, ki mi je bila nekam znana. Še malo in našel sem stare vrvi sidrišča, mimo katerega smo plezali pred nekaj dolgimi urami. Veter je pojenjal, sneženje se je umirilo, mi pa smo počasi drseli čez steno, meter za metrom… Zgodaj zjutraj smo bili na ledeniku pod steno, sredi dopoldneva smo bili v baznem taboru. Bili smo nekoliko razočarani, da nam ni uspelo, pa vendar veseli, da smo se rešili iz patagonskega viharja. Tri dni kasneje sva z Gregom stopila na vrh Fitz Roya…

Znano je, da tudi v zimskem času prirejate tečaje zimske gorniške tehnike. V čem se razlikuje zimsko plezanje, razen od izredno nizkih temperatur, uporabe derez,cepinov, nevarnosti plazov,…?
Razlikuje se po razmerah, saj poteka vse večinoma v snegu in ledu.

zimski-te%c2%a6zaji-444

Tudi hoja po ledenikih je del zimskega gorništva. Foto Strmina.

Za zimsko plezanje je potrebno imeti še precej več gorniških izkušenj, kot v poletnih razmerah, to je v kopni skali. Zimska tehnika je nekakšna nadgradnja poletne gorniške tehnike.

zimski-te%c2%a6zaji-5

Na visokih vrhovih so vselej lepi razgledi. Foto Strmina.

Res je, da večina vidi plezanje kot elegantno gibanje v kopni skali, obsijani s soncem, toda če želimo splezati na kakšne višje vrhove v Alpah ali celo Himalaji, se je treba spopasti s snežnimi in lednimi razmerami najprej v naših gorah. Osnova je predvsem hoja in plezanje z derezami ter uporaba cepinov na različnih terenih. Pomemben del tečajev je tudi spoznavanje zimskih nevarnosti, še posebej plazov. Na tem področju delujemo preventivno, obenem pa učimo tečajnike rokovanja s plazovno opremo, predvsem iskanja zasutih v plazu s plazovnimi žolnami. Plazovi so namreč ena največjih zimskih nevarnosti, kjer moramo znati reagirati hitro in pravilno, predvsem pa se izogniti nevarnostim. Lani smo že dodali našim tečajem izdelavo zimskih bivakov, kar bomo letos še nadgradili, da znamo reagirati tudi v primeru, da smo pozimi prisiljeni prenočiti na prostem.

Ali poleg tečajev zimske gorniške tehnike pripravljate v zimskem času morda tudi tečaj turnega smučanja in ledno plezanje?
Turno smučanje je vsaj zame ena najlepših dejavnosti v zasneženih gorah.

Pripravljamo tudi nekaj turno smučarskih tečajev. Odpravili se bomo na različne lokacije pri nas in v tujini. Še posebej iščemo kopaste vrhove in ne prestrme terene, kjer je lahko smučanje po neurejenih terenih zabava tudi začetnikom. V tujini pozimi le redko vidimo, da ljudje hodijo peš, večinoma se gibljejo po zasneženi pokrajini na smučeh. Tudi pri nas postaja turno smučanje vse bolj popularno, čeprav še vedno več ljudi hodi peš, a se to število manjša z naraščanjem turnih smučarjev. Ledno plezanje je odvisno od razmer. Lansko zimo namreč ni bilo prav veliko možnosti. Upamo, da bo s  prihajajočo zimo bolje in bo več ledu, ki se naredi predvsem na pobočjih v alpskih dolinah. Vsekakor imamo v načrtu tudi tovrstne pustolovščine, se bomo pa prilagodili razmeram. Ledno plezanje zahteva nekaj več moči in tudi poletnih plezalskih izkušenj, zato je primerno le za tiste, ki imajo že nekaj tovrstnih osnov. A pozimi je vseeno toliko različnih možnosti, da je potrebno le primerno vreme, nato pa prilagodimo našo aktivnost razmeram, ki vladajo v gorskem svetu. In seveda je spet na prvem mestu varnost.

 

zimski-te%c2%a6zaji-2

Pozimi so razmere zahtevnejše in za vzpone na vrhove potrebujemo precej več znanja ter izkušenj, kakor v poletnem času. Foto Strmina.

turnosmu%c2%a6zarski-te%c2%a6zaji-3333

Smučanje v gorah je ena najlepših zimskih dejavnosti. Foto Strmina.

Kje izvajate omenjene tečaje in koliko časa trajajo? Kateri izmed naštetih je vam najljubši?
Tečaje izvajamo na različnih lokacijah, večinoma pa gre za vikend tečaje. Osnova je tečaj zimske gorniške tehnike. Po nova znanja ter izkušnje se odpravljamo na Zelenico, na Vršič, nad Logarsko dolino, smučali pa bomo verjetno letos na Komni, Peci, zagotovo pa se odpravimo v Nockberge in tudi Dolomite, ki jih obiskujemo zadnja leta. Če bo pri nas dovolj ledu za organizacijo lednega tečaja, se bomo odpravili v Logarsko dolino ali v Tamar, mogoče tudi na ledni poligon v sotesko Mlačca pri Mojstrani, sicer pa je v dolini Maltatal v Avstriji pravi raj za ljubitelje lednega plezanja. In vsekakor nas čakajo nato spomladi tudi ledeniki, kjer pa spet spoznavamo nekoliko drugačen svet in višje vrhove.

tabor-dolomiti-2016-foto-strmina-87

V dolomitskih vertikalah. Foto Strmina.

dolomiti-2016-foto-strmina-11222

Društvo Strmina se vsako leto odpravlja na potep po vrhovih Dolomitov. Foto Strmina.

dolomiti-2016-foto-strmina-20888

Tri Cine so ene najbolj markantnih gora v Dolomitih. Foto Strmina.

Poleg zgoraj omenjenih tečajev posvečate del aktivnosti tudi turnem in popotniškem kolesarstvu. Ali opažate, da je ta zvrst kolesarstva v Sloveniji v porastu?

Slovenija je zaradi svoje naravne konfiguracije zelo primerna za vse oblike kolesarjenja. Kakor gre v tujini čas naprej in se določene zvrsti športov ter rekreacije razvijajo, tako je tudi pri nas, mogoče le nekoliko kasneje. Včasih tudi ne znamo prav izkoristiti vseh možnosti, ki jih imamo. Zagotovo je kolesarjenje ena od aktivnosti, ki je zanimiva tudi s turističnega vidika, saj privablja k nam precej tujcev ob vse več domačih kolesarjih. Mogoče je težava pri nas zakonodaja, saj v veliki meri omejuje turno kolesarstvo, toda počasi se bo zagotovo tudi to spremenilo oziroma uredilo, da bo za vse prav. Letos je Slovenija dobila tudi svojo turnokolesarsko transverzalo oziroma uradno poimenovano Slovenska turnokolesarska pot. Seveda je razlika ali se lotevamo enodnevnih kolesarskih tur ali večdnevnih, kjer je potrebno precej več logistike oziroma priprav. Kolesarsko popotništvo je zares krasna oblika potepanja in spoznavanja narave ter kulture krajine. Pustolovščina na naravi prijazen način, to propagiramo tudi v našem društvu. Lani je Tamara v družbi s kolegico prekolesarila Slovenijo, letos smo se ob enodnevnih turah potepali s kolesi tudi okoli Balatona na Madžarskem, organizirali smo ženski kolesarski vikend, kjer je bilo ob kolesarjenju tudi veliko tehničnih napotkov in spoznavanje koles, za naslednje leto pa načrtujemo še več kolesarskih akcijj. Sicer pa je kolesarjenje in hoja v gore lahko zelo zanimiva kombinacija, še posebej Dolomiti so raj za tovrstne podvige. Na novo se odkrivajo države Balkana, kjer je teh možnosti izredno veliko in zakonodaja ne omejuje tovrstnih aktivnosti. Skratka, kolesarjenje je za ljubitelje športa, rekreacije, narave in potepanj ena od najbolj priljubljenih dejavnosti.

kolesarjenje-2

Potepanje na kolesih je naravi prijazno in nudi veliko užitka. Foto Strmina.

kolesarjenje-po-dolomitih
Turno kolesarstvo je odlična kombinacija kolesarstva in gorništva. Foto Strmina.

Kakšni so vaši cilji?
Moji cilji temeljijo bolj na prenašanju znanja ter izkušenj na mlajše in to na različnih področjih plezanja in gorništva, ob športnem plezanju, feratanju in alpinizmu, tudi v turnem smučanju in različnih oblikah zimskega gorništva. Še vedno pa so želje za kakšne težje vzpone. Predvsem bi rad v prihodnjem letu nekoliko dvignil težavnostno stopnjo spet na višji nivo. Nekoliko se poznajo leta, pomanjkanje časa in nekaj poškodb, ki so bolj s področja dela. Plezam namreč po drevesih, delam kot arborist oziroma drevesni plezalec in vzdržujemo mestna drevesa, kar je sicer zelo dobro za fizično pripravljenost. Vsekakor bi se rad še kdaj v bližnji prihodnosti srečal s severnoameriškimi stenami. Večinoma pa so moji cilji po Dolomitih in Alpah, kjer je vrsta sten in smeri, ki bi jih rad še srečal, dokler jih še lahko preplezam. Idej in želja je seveda veliko, vprašanje pa je, katere se bodo uresničile. Nekatere zagotovo…

te%c2%a6zaji-feratanja-1

Na tečajih feratanja se učimo tudi spuščanja ob vrvi. Foto Strmina.

 

te%c2%a6zaji-feratanja-1777

Glinščica na Kraškem robu nudi zanimive ferate, ki so primerne tudi za začetnike. Foto Strmina.

dolomiti-2016-foto-strmina-48777

Na taboru v Dolomitih udeleženci raziskujejo tudi ostanke prve svetovne vojne, ki je pustila veliko sledov v teh stenah in vrhovih. Foto Strmina.
Več informacij o aktivnostih Pustolovskega društva Strmina si lahko ogledate na spletni strani http://drustvostrmina.wixsite.com/drustvostrmina/galerija

Gospod Strmšek, za vaše sodelovanje se vam zahvaljujemo in vam želimo varen korak ter veliko nepozabnih trenutkov v gorah.


European Summits Project – Hungary

1,714 total views, 1 views today

Komentiraj