Mladi Ludwig van Beethoven (1770 – 1827) je bil eden najpomembnejših glasbenih ustvarjalcev po Mozartu. Do srede 20-ih let je sodeloval s Haydnom in postal virtuozni pianist. Njegovo glasbeno izobraževanje je zajemalo številne vplivne figure, ki so oblikovale njegov slog. S pisanjem glasbe ni imel nobenih težav in vse je kazalo, da bo imel dolgo in uspešno kariero. Njegova strast in predanost glasbi sta ga vodili skozi številne izzive, ki so ga srečali na njegovi poti.
Pa je bilo temu res tako?
Pri svojih 26. letih je prvič zaslišal šumenje in piskanje v svojih ušesih. To je bil prvi znak, da se mu je sluh začel slabšati, kar je bilo za glasbenika, kot je bil Beethoven, izjemno zaskrbljujoče. Čez 4 leta pa je o svojih težavah s sluhom pisal prijatelju, ki je bil zdravnik in mu natančno opisal, kaj se dogaja. Povedal je, da mora vedno stati zelo blizu orkestra, da razločno sliši njihovo izvajanje glasbe, in da z razdalje višjih tonov sploh ne sliši več. To je privedlo do občutka osamljenosti, saj so se njegove težave še poslabšale. Težave je imel tudi, kadar so ljudje govorili zelo tiho in nežno, saj je takrat slišal le nerazločen zvok. Ta izkušnja je oblikovala njegovo umetnost in prisilila ga je, da je iskal nove načine izražanja svojih misli skozi glasbo.
Svoje težave s sluhom je Beethoven želel skriti, saj se je bal, da bo tako njegova kariera zaključena. V času izgube sluha se je izogibal druženju in samemu sebi je ponavljal, da se bo vse uredilo. Njegovo notranje bojišče je obvladovala negotovost in strah, kar je vplivalo na njegovo psihološko stanje. V njegovem dnevniku lahko najdemo zapise, kjer izraža svoje občutke osamljenosti in brezupa, saj je bilo zanj nemogoče, da bi izrekel besede: »Gluh sem.« To je bil trenutek, ko se je začel zavedati, da bo njegovo življenje in kariera zavito v tišino, kar je vplivalo na njegovo ustvarjalnost in povezanost z drugimi glasbeniki.
Kakšni pa so vzroki za izgubo sluha?
Zakaj je Beethoven začel izgubljati sluh, ni znano. Nekatere teorije pravijo, da je za to kriv sifilis, morda zastrupitev s svincem, ki ga je dobil zaradi slabih življenjskih razmer, ali tifus, ki ga je prebolel v mlajših letih. Nekateri pa pravijo, da je sluh izgubil zaradi svoje čudne navade. Beethoven je bil navajen, da je svojo glavo večkrat potopil v zelo hladno vodo, da bi ostal buden, kar bi lahko imelo dolgoročne učinke na njegovo zdravje. Po njegovi smrti pa so s pomočjo obdukcije ugotovili, da je imel poškodovano notranje uho, kar je lahko povzročilo njegove težave s sluhom. Ti vzroki so še vedno predmet razprav in raziskav med muzikologijo in medicino.
Na kakšen način je v tistem času želel zaustaviti izgubo sluha?
Najprej se je kopal v mlečni kopeli, saj je mislil, da se bo tako izguba sluha kot njegove želodčne težave, ki so ga mučile, preprosto prenehale. Želodčnih težav res ni imel več, vendar se je po tem postopku sluh še naprej slabšal. V ušesih mu je vedno bolj šumelo in piskalo tako podnevi kot ponoči, kar je dodatno ogrožalo njegovo psihično zdravje in vplivalo na njegovo ustvarjalnost. Ta nenehni zvok je bil zanj kot senca, ki ga je spremljala povsod, kar je povzročilo, da je bil izčrpan in zaskrbljen.
Kasneje je poizkusil z zelo čudnim pristopom. Na zgornje dele rok si je zavezal mokro lubje in ga pustil, da se posuši, da bi povzročil mehurje. To je bil poskus, da bi na nek način preusmeril svoje misli in občutke. Seveda to ni pozdravilo gluhote, vendar ga je odvrnilo od igranja klavirja vsaj za dva tedna, kar mu je omogočilo, da je razmišljal o svojem življenju in delu ter iskal nove načine izražanja. Ta izkušnja je bila zanj izjemno pomembna, saj se je zavedal, da mora najti nove poti za svoje ustvarjanje.
Leta 1822 pa je nad iskanjem zdravila obupal in se odločil, da začne uporabljati pripomočke, ki so mu pomagali pri poslušanju, kot so posebne slušne trobente. Te trobente mu niso omogočale povsem normalnega poslušanja, vendar so mu vsaj pomagale, da je bil v stiku z glasbo in svetom okoli sebe. Njegova inovativnost in prilagodljivost sta ga vedno vodili k iskanju rešitev, ki bi mu omogočile, da se poveže s svojim delom in občinstvom, kljub težavam, s katerimi se je soočal.
Čeprav glasbe ni več slišal, jo je še vedno pisal. Vendar kako?
Ker je glasbo pisal prva 3 desetletja svojega življenja, je natanko vedel, kako določeni toni zvenijo in delujejo skupaj. Njegova hišna gospodinja pa se spominja, da je kasneje, ko je bil že skoraj popolnoma gluh, sedel za klavirjem, v ustih pa je imel svinčnik. Svinčnika se je na enem koncu dotikal, medtem ko je z drugo roko igral na klavir. Na takšen način je lahko slišal vibracije posameznih not, kar mu je omogočilo, da je še naprej ustvarjal. Ta proces je bil izjemno zahteven, vendar mu je pomagal pri izražanju njegovih čustev in misli v glasbenih delih, ki so ostala nepozabna.
Svojo 9. simfonijo je dirigiral v popolni tišini.
Na dan, ko se je premierno predstavila 9. simfonija, je Beethoven vztrajal, da bo dirigiral sam. Orkester pa je kljub temu najel še enega dirigenta, ki bo stal zraven Beethovna med dirigiranjem. Dirigent Michael Umlauf pa je orkestru naročil, naj med nastopom gledajo samo njega in se ne zmenijo za Beethovnovo dirigiranje. To je bila izjemno čustvena izkušnja, saj je Beethoven še vedno verjel, da lahko vodi orkester, četudi ga ni mogel slišati. Njegova odločitev, da sam vodi predstavo, je odražala njegovo neomajno voljo in predanost glasbi, ki je bila del njegove identitete.
Simfonija je na koncu požela močan aplavz, ki ga Beethoven žal ni mogel slišati. Govori se, da je nato k maestru pristopila mlada kontraaltistka Carolina Unger, ter ga obrnila proti občinstvu, da je lahko videl ovacije, katere je prejelo danes njegovo najbolj prepoznavno delo. To je bil trenutek, ko se je kljub svoji tišini zavedal, da je dosegel nekaj neverjetnega in da je njegova glasba za vedno spremenila svet. Beethovnova 9. simfonija je tako postala simbol zmage človeškega duha, ki se kljub vsem izzivom vedno znova dviga in ustvarja.
V naslednjih letih je Beethoven nadaljeval s svojo ustvarjalno potjo. Njegove kasnejše kompozicije, kot so sonate in kvarteti, so pogosto raziskovale teme tišine in bolezni, ki jih je preživel. Njegovo delo je postalo bolj introspektivno, kar je mnogim omogočilo, da so se z njim poistovetili na čustveni ravni. Njegove simfonije so postale še bolj kompleksne, njegova melodika pa je odražala njegov notranji boj in strast do glasbe.
Beethoven je postal tudi mentor mnogim mladim glasbenikom, ki so ga spoštovali in imeli za idol. Njegova sposobnost, da kljub težavam ostane ustvarjalen, je navdihnila številne umetnike, ki so prišli po njem. V zgodovini glasbe je tako ostal ne le kot genialni skladatelj, ampak tudi kot simbol trdnosti, vztrajnosti in moči umetnosti, da preseže vse ovire.